Razvoj otroka običajno poteka po t.i. razvojnih mejnikih, to so mejniki, ki določajo, kaj ob določeni starosti otroci morajo znati oziroma če ne znajo, je to za vse pomembna informacija, da nekje v razvoju otrok potrebuje dodatnega strokovnjaka (logopeda, fizioterapevta ipd.). Otrokov razvoj vedno poteka tudi po določenih smereh – najprej se razvijajo velike funkcije od glave do nog, potem pa iz srca navzven do prstov na rokah in prstov na nogah.
Kaj to pravzaprav pomeni?
Dojenčki najprej dvignejo glavo, potem šele dvigujejo in premikajo noge. Otroci morajo najprej razviti velike gibe (premikanje cele roke, premikanje cele noge), šele nato majhne gibe (prijemanje s prsti).
Razvoj je vedno kot gradnja hiše, najprej moramo poskrbeti za dobre temelje, šele nato gradimo in na koncu postavljamo streho.
1. V razvoju otroka so temelji dober senzo-motorični razvoj.
Gre za slušne, vidne, tipne dražljaj ter različno zaznavanje okolja preko celega telesa. Doma lahko za ta razvoj naredite zelo veliko: prijemanje hrane in drugih surovih ali kuhanih sestavin z roko, prijemanje mokre zemlje (brskanje po zemlji na vrtu, dotikanje trave, igranje s kamni, hoja po kamnih), naredimo domač plastelin ali slano testo; prijemanje in igra s tekočinami (olje drsi, sok se prilepi, voda je mokra); vrtenje otrok (objamemo ga za roke in se skupaj z njim zavrtimo); guganje na gugalnici ali v domači rjuhi (odrasli primejo konce in otroka, ležečega na sredi rjuhe, zazibate), kotaljenje (po hribu navzdol, kotaljenje po tleh iz ene na drugo stran dnevne sobe z raztegnjenimi rokami), prevali (s pomočjo staršev). Otroku moramo dovoliti, da se umaže, igra s celim bitom, saj s tem zaznava svet okrog sebe z vsemi čutili (imamo jih 7!) in ne, da otroka omejujemo zaradi naših skrbi.
2. Na dobre senzo-motorične temelje postavimo gibalni razvoj. Najprej so to
a) veliki gibi:
- roka: risanje s celo roko, s kredo na tleh, krogi s palico po zemlji, risanje na velike pole papirja; vesa na veji, na robu tobogana, na naših rokah (otroka dvignemo in on ‘visi’);
- roka in noga: plazenje (pod posteljo, pod mizo); lazenje (pod oviro); plezanje (na višje stole, postelje, po lestvi); počepi;
- noga: kroženje s celo nogo; vožnja ‘kolesa’ z nogami v zraku; hoja po ravnem terenu; hoja po neravnem terenu; hoja navkeber in navzdol; hoja po drsečem terenu – vse oblike hoje doživi otrok naenkrat, če le obiščete sosednji gozd. Poskoki z obema nogama ►stoja na eni nogi ►poskoki na eni nogi; prestopi► preskoki; skoki v višino (kot zajec) ►skoki v globino (z ovire na tla); prestapljanje po stopnicah.
Cilj razvoja grobe motorike je otrok, ki stabilno hodi in teče kjerkoli. Tako rečemo, da ima otrok dobro razvito telesno shemo.
Ko otrok obvlada grobe gibe, se začnemo posvečati
b) drobnim gibom (fina motorika):
- roka: prijemanje graha in sajenje na vrtu; drža krpe za brisanje po mizi, nabiranje kamnov (za mozaik), uporaba krokodilčkov (za obešanje perila), nizanje makaronov/zvezdic na špaget (za kosilo), urejanje barvic v peresnici, urejanje pribora, ko pospravljamo čisto posodo, izdelovanje ogrlice iz kroglic, izdelovanje kroglic iz slanega testa, trganje časopisa s prsti, mečkanje časopisa (mlajši cela dlan, starejši med prsti);
- noga: hoja z bosimi stopali po različnih materialih (trava, kamni), kroženje z gležnjem, pobiranje žogic/copatov/predmetov z bosimi stopali, dvigovanje rolice wc papirja s stopali;
Pomemben del gibalnega razvoja je
c) vidno-motorična koordinacija, saj združuje več telesnih funkcij in hkrati še vid (ali drugo senzorno čutilo). Tukaj otroke učimo ujeti in podati veliko žogo (kasneje manjšo), odbijati žogo, brcniti žogo, z žogo zadeti tarčo, z nogo zadeti tarčo, brcniti žogo nasprotniku, preskočiti kolebnico, udariti balon z loparjem. Vse te kombinacije so osnova za šolsko prepisovanje s table.
V predšolskem obdobju štejemo in preštevamo vse stvari – kamne, število obratov pri vrtenju, število krogov na tleh, število stopnic za prestopit, število grahov za posadit, število copatov za pospravit in seveda, koliko bombonov pojest. Na tak način otrok usvaja pojem števila.
Enako kot štejemo, stvari tudi poimenujemo: zeleni grah, rdeči krog, modra gugalnica, visoko drevo, oster kamen, pisani copati, velika žoga, avto na levi, stopi ob rob, pozdravi gospo, prinesi krpo, pospravi krožnik. Beremo revije, preberemo naslove, poimenujemo kraje… S poimenovanjem stvari in tvorbo (naših) stavkov otroku gradimo njegove besedne strukture.
4. Čisto pod streho spravimo najvišje funkcije v razvoju, kamor spadajo koncentracija-pozornost, vedenje, vsakodnevne izkušnje in akademsko učenje (=šolanje).
Kot starši se moramo zavedati, da se otrok največ nauči, če se ob tem igra, hkrati pa tudi, da so otroci vedno podoba svojih staršev (prispodoba medvedje družine: ata medved + mama medvedka ►se rodi medo in verjetno ne gazelica). Če mi nismo komunikativni, verjetno tudi naš otrok ne bo. Če si želimo, da je otrok vedno čist in urejen, bo zagotovo veliko stvari v razvoju zamudil, ker mu nekaj ne bo dovoljeno.
Če se sami kot odrasli zavedamo svojih lastnosti (dobrih in predvsem slabih), potem se moramo naučiti premagati slabe in otroku dati dober zgled. Še vedno velja, da se otroci učijo od nas ko nas gledajo, ne pa, ko nas poslušajo. Mi smo zgled in vzor.
95% temeljev otrokovega razvoja je postavljenih do njegovega 5. leta starosti.
Pri razvoju otrok je slovenskim družinam v pomoč vrtec kot predšolska vzgojno-izobraževalna institucija, vendar le-ta družin ne nadomešča. Starši se moramo potruditi, da vzgojimo otroka v telesno krepkega in socialno spretnega, da se bo zmogel znajti v vsakdanjem življenju.
Pripravila: mag. Mojca Perić, svetovalna delavka