Vsa naša druženja so na poseben način lepa. Posebej lepo je, kadar se zberemo skupaj vsi: otroci iz vseh enot , starši in strokovni delavci. Takrat se zdi, da se smeh, razigrano cepetanje in veselo vzklikanje širi na vse strani neba.
Podobno je bilo tudi v četrtek, 14.12. 2017, ko smo se zbrali na zadnjem skupnem srečanju v tem letu. Decembrski čas je že sam po sebi čaroben. Prijetno diši po praznikih, ljudje v mislih tavajo v pretekle dni in se spominjajo že minulih dogodkov, hkrati pa so njihove oči polne novih pričakovanj in sveže zastavljenih ciljev. V srca se nam v tem času rada naseli posebna toplina, ki jo kar nekako moraš razdajati drugim. Prav zato smo se letos odločili, da bo imelo naše srečanje še posebej prijazno noto. V ta namen smo se povezali s fundacijo Anina zvezdica ter otroke in starše spodbudili, da v teh dneh pomislijo tudi na vse tiste, ki jih, bolj kot sladkost prihajajočih praznikov, pesti pomanjkanje.
Kot ponavadi, smo tudi to srečanje skrbno načrtovali in imeli v mislih sto in eno podrobnost, ki bi naše druženje še polepšala in obogatila. Vsi skupaj smo zavihali rokave, a nam je na koncu ponagajalo vreme. Namesto v puhast zimski dan, smo se zbudili v deževno sivino. Prvotno smo načrtovali, da bomo izvedli sprevod z lučkami iz treh smeri in se na koncu zbrali pred enoto Dolinca. Žal je prvi del srečanja padel v vodo. Dobesedno. Kljub vsemu srečanja nismo želeli odpovedati in smo se zato odločili, da se zberemo v telovadnici OŠ.
Nekaj minut pred dogovorjeno uro so čez prag telovadnice prikorakali prvi otroci v spremstvu staršev. Škratom pri vratih so kot simbolično vstopnino predajali različne vrste hrane z daljšim rokom uporabe. Zaboji so se polnili in škrati so komaj zmogli zlagati vso prineseno hrano.
Zdelo se je, kot bi ob vsej tej veliki dobrodelnosti, postalo prijazno tudi vreme. Prenehalo je deževati. To so izkoristili nekateri posamezniki in se odpravili na sprevod z lučkami, ki smo ga načrtovali prvotno. V telovadnici smo jih nestrpno čakali, saj je v nadaljevanju sledila dramatizacija z naslovom Kje raste ljubezen. Najprej je nastala na papirju naše Romane, skupina strokovnih delavk pa ji je pomagala, da je zgodba tudi v resnici zaživela. Vsebina je bila topla in prijazna, šaljivi deli zgodbe pa so nasmejali tako otroke kot starše. Ko so na koncu skupaj z glavno junakinjo miško ugotovili, da ljubezen zraste v srcu, se je po bučnem aplavzu v prsih vseh naselila prijetna toplina . Seveda se nismo mogli kar takoj posloviti. Z veseljem smo se družili ob piškotih na stojnici Medvedkine pekarne ter prenašali prijazne misli na papir na Muckini stojnici dobrih misli.
Pravi zaključek našega srečanja, pa je v bistvu prišel na vrsto naslednji dan . Predstavnica fundacije Anina zvezdica, ga. Dijana Možina Zupanc, ki je že na sami prireditvi prevzela zbrano hrano, nas je obiskala še v vrtcu. Otrokom starejših skupin je, na njim primeren način, predstavila pojem dobrodelnosti. Skozi igrivo druženje, smo skupaj razvrstili zbrano hrano ter pripravili pakete, ki bodo zagotovo romali v prave roke in kar nekaj družinam polepšali praznične dni.
Kako malo truda je v bistvu potrebnega, da naredimo nekaj lepega. Če smo združeni in če vsak prispeva le delček svoje prijaznosti, je na koncu rezultat ogromen. Veselje in zadoščenje v srcu pa neizmerno. Čudovito je videti, da znamo še vedno odpreti srce. Še lepše pa je spoznati, da nas ob tem gledajo in posnemajo otroci. Ob takšnih dogodkih se zaveš, da se v prihodnosti nimamo česa bati. Da je jutrišnji dan čudovit in svetal….
Vzgojiteljica Veronika Anžur