Letošnje leto sodelujemo v projektu Pomahajmo v svet – Say hello to the world in tako smo prvič mahali našim prijateljem v Litvo, v mesto Šiauliai. Naš prvi »pomah« smo težko pričakovali, predvsem smo se spraševali, če se bomo/če nas bodo razumeli. Ob vzpostavitvi klica smo jim pomahali in jih pozdravili v slovenščini, angleščini in litovščini (zdravo/hello/labas). Vsak posameznik se je predstavil in sicer v jeziku po lastni izbiri (nekateri v slovenščini, drugi v angleščini) ter jim pokazal zapis svojega imena. Predstavili smo se tudi s slovensko in angleško pesmico, ki smo jo pospremili z gibanjem.
Zanimivi so bili komentarji otroke pred, med in po klicu:
- Veš kaj, jaz komaj čakam, da spoznam nove prijatelje. A misliš da bodo taki kot jaz ali večji? (Aleksej).
- Kaj me bodo razumeli, če bom rekel hello ali moram še kaj z rokami pokazati? (Luka R.).
- Jaz bi rada izvedela kje živijo veš, v bloku, hiši, kako je pri njih doma – če se imajo fajn, tako kot mi. (Naja)
- Vse me zanima. Tud to, kak je njihov vrtec. Če je stara in velika hiša kot naša, če se majo radi al si nagajajo, saj veš. (Luka O.)
- Pa še to kako govorijo, če enako kot mi, kakšna so njihova imena. Kako rečejo zdravo in adijo, pa rad te imam in vse. (Pika)
Med in po klicu…
- Lej, mahajo nam, razumeli so nas(Aleksej).
- Ampak jaz še pa ne razumem čisto njihovega jezika (Lara).
- Tud oni znajo reči hello (Naja).
- Taki so kot mi, samo malo manjši (Žiga).
- Slabo se sliši al samo tako govorijo (Maks).
- Maham in to zelo, misliš da me vidijo (Lana).
- Joj, a veš kako sem bil srečen, ko sem jih končno videl (Aleksej).
- Ampak jaz bi se jih kr dotaknila, pobožala, pa še objela, ker oni so tud mal moji (Pika).
- Sem vid’la, da imajo napisan kako jim je ime, ampak je blo hitro in nisem mogla vsega dobro pogledat, bomo njihova imena še videl, al nč več (Uma).
Vzgojiteljica Nataša Perko.